Vibe coding: Ko koda postane stranski produkt namena

28. 01. 2026

V svetu razvoja programske opreme se dogaja prava mala revolucija. Vedno manj se govori o programskih jezikih, sintaksi in izbiri "pravilnega" ogrodja, vse bolj pa o tem, ali znamo računalniku oziroma umetni inteligenci jasno povedati, kaj želiš. Ko je ta pogoj izpolnjen, se zgodi prava čarovnija v obliki delujočih aplikacij, spletnih strani in avtomatiziranih opravil.

Izraz "vibe coding" je viralno eksplodiral v začetku februarja 2025, ko ga je Andrej Karpathy opisal kot način gradnje, kjer se preprosto "prepustiš vibu" in v določenem trenutku skoraj pozabiš, da koda sploh obstaja. Kar se je sprva zdelo kot internetna šala, je v nekaj mesecih postalo dovolj prepoznavno, da je izraz Merriam-Webster uvrstil med "slang & trending", konec leta 2025 pa ga je Collins razglasil celo za besedo leta. To je bil jasen signal, da ne gledamo več le obrobnega mema, temveč opis spremembe, ki jo ljudje dejansko živijo v praksi.

Jedro vibe codinga predstavlja korenit premik v vlogi razvijalca. Pri klasičnem programiranju je bil razvijalec hkrati arhitekt, izvajalec in nadzornik: načrtoval je vsako vrstico posebej, konfiguriral okolja, odpravljal hrošče in sestavljal končni sistem. Pristop "no-code" je del te kompleksnosti skril za vizualne gradnike, a je uporabnika hkrati ujel v omejitve posamezne platforme. Vibe coding ubira tretjo pot: uporabnik v naravnem jeziku opiše namen oziroma željo, umetna inteligenca pa generira standardno kodo v tehnologijah, ki jih poznamo (React, Python, SQL). Človek tako postane režiser, ki z iteracijami vodi nastajanje rešitve in ocenjuje rezultat. Ta logika je podobna prehodu iz ročnega zidanja v vodenje gradbišča; posameznik določa, kako se bo gradilo, kdo ima dostop do česa in kdaj je rezultat "dovolj dober", AI pa opravi večino težkega fizičnega dela oziroma tipkanja.

Vibe coding je pristop k razvoju programske opreme, pri katerem razvijalec v naravnem jeziku opisuje, kaj želi ustvariti, veliki jezikovni modeli (LLM) pa generirajo dejansko kodo. Bistvena značilnost je, da razvijalec ne pregleduje natančno vsake vrstice kode, ampak zaupa sistemu in se osredotoča na končni rezultat.

Ključni prelom v Vibe Codingu se torej zgodi v trenutku, ko razumemo, da AI ni več samo pomočnik za dopolnjevanje vrstic kode, ampak agent, ki zna delo izvesti od začetka do konca. To pomeni, da ne generira le surove kode, temveč zna projekt tudi zagnati, odkriti napake, jih razumeti v kontekstu in samostojno predlagati popravke, dokler aplikacija ne deluje. Ko je izvajanje vključeno v povratno zanko, produktivnost ne naraste samo zaradi manjše količine tipkanja, ampak zato, ker se drastično skrajša razdalja med idejo in delujočo rešitvijo. Ravno to pojasnjuje, zakaj so se v letu 2025 platforme razdelile v dva velika tabora: v spletne (brskalniške) platforme, ki po navadi odpravljajo vlogo razvoja do prvega prototipa, in v profesionalna okolja, ki AI vgradijo v resno delo z večjimi repozitoriji in kompleksno arhitekturo.

V brskalniškem svetu je platforma Replit postala sinonim za koncept "od ideje do aplikacije v enem zavihku", saj združuje razvojno okolje, agentsko pomoč in sam sistem deploja in objave. V letu 2025 je Reuters poročal, da je Replit v enem samem letu poskočil z okoli 2,8 milijona na približno 150 milijonov dolarjev prihodkov, ob tem, da so ga investitorji ovrednotili na kar 3 milijarde dolarjev. Podobna platforma Lovable predstavlja bolj "pogovorno-vizualno" smer, kjer uporabnik ne dobi samo kode, ampak skoraj takoj tudi uporabniški vmesnik, znotraj kakterega lahko klika in testira rešitev, kot da bi bila le ta že v produkciji. Zato je postala tipično orodje za izdelavo MVP-jev, prototipov in različne hitre demonstracije.

Tabor profesionalnih programerjev pa je vibe coding premaknil iz faze "wow, poglej ta prototip" v "to je lahko resen razvojni izdelek". Cursor je v tem svetu postal eno najbolj prepoznavnih orodij, ker umetne inteligence ne obravnava kot dodatka, ampak kot jedro načina dela, ki razume kontekst celotnega projekta in zna spreminjati več datotek v eni potezi. Podobno logiko razvija Windsurf, ki se je pozicioniral okrog agentskega "flow" pristopa za katerega nakup se je zavzemal sam Open Ai. Dejstvo je, da vibe kodiranje postaja strateško pomembna infrastruktura, za katero se borijo največji igralci.

Pregled platform

Ko pridemo do te točke, vibe coding preneha biti le nov trik in začne spreminjati ekonomiko razvoja programske opreme. To se je zelo jasno pokazalo v startup ekosistemu. TechCrunch je marca 2025 poročal, da ima že približno četrtina startupov v Y Combinatorjevem W25 batchu okoli 95 % kode generirane z AI, kar je dober pokazatelj, kako hitro je ta praksa postala standard. Business Insider je v istem obdobju povzel perspektivo Garryja Tana o tem, kako lahko vibe coding in nova orodja omogočijo majhnim ekipam – tudi manjšim od 10 ljudi – da dosežejo milijonske prihodke, včasih še preden bi v klasičnem režimu sploh uspeli sestaviti ekipo. Ta dinamika je rodila nov mit o "one-person unicornu" (samorogu z enim zaposlenim), vendar ga je bolj koristno razumeti pragmatično: AI drastično zniža strošek prototipa, ne pa nujno stroška "resnice". Resnica nastopi kasneje, ko je treba produkt stabilizirati, zavarovati, vzdrževati in ga spraviti do končnih uporabnikov.

V večjih podjetjih pa vibe coding odpira prostor za radikalno pospešeno avtomatizacijo. Največja sprememba je v tem, da lahko domenski strokovnjaki postanejo ustvarjalci orodij. V praksi to pomeni, da nekdo iz prodaje, financ ali kadrovske službe ne čaka več nujno na IT oddelek, da mu izdela majhno interno aplikacijo ali analitično skripto, ampak jo s pomočjo AI prototipira sam. IT oddelek pri tem prevzame vlogo arhitekta, varnostnika in skrbnika standardov. Ta demokratizacija je izjemno močna, a ima tudi temno plat: "shadow IT" oziroma IT v senci, kjer se orodja rojevajo brez nadzora, brez revizijske sledi in brez upoštevanja varnostnih praks. To tveganje se danes izkazuje kot ena ključnih organizacijskih posledic vibe codinga.

Po prvem navdušenju pa v večini primerov neizogibno nastopi realnost, ki naslavlja predvsem vprašanje kakovosti in varnosti. Vibe coding je hiter, ker pogosto preskoči dele, ki so v klasičnem razvoju dragi in počasni: temeljit pregled, testiranje, modeliranje groženj in discipliniran refaktoring. Fast Company je septembra 2025 populariziral izraz "vibe coding hangover" (maček po vibe codingu) in opisal, kako se lahko evforija hitro spremeni v razvojni pekel, ko projekt zraste, koda pa je sestavljena iz prehitrih iteracij in slabih predpostavk. Še bolj konkreten opomin so incidenti, kjer agent dobi preveč moči. Leta 2025 je odmeval primer, ko je uporabnik poročal, da je agent v okolju Replit izbrisal produkcijske podatke, kar je sprožilo burne odzive in zahteve po varovalkah, kot so stroga ločitev razvojnega in produkcijskega okolja, boljši sistemi za varnostne kopije in strožji nadzor nad zamrznitvijo stanja kode.

Tudi pri orodjih, kot je Lovable, je postalo jasno, da "lep vmesnik, ki ga postavimo v minuti" ni isto kot varna aplikacija. Pojavile so se javno opisane ranljivosti, povezane z nepravilnimi privzetimi nastavitvami pri zaščiti podatkov (npr. Row Level Security pri uporabi Supabase), kar lahko vodi v nenamerno razkritje podatkov, če uporabnik ne razume, kaj mora zakleniti. Varnostne analize vibe-coded aplikacij v letu 2025 so pokazale, da se v javno objavljenih projektih pogosto ponavljajo isti vzorci napak, od izpostavljenih gesel do pomanjkljivih pravil dostopa. To je logična posledica dejstva, da AI generira "verjetne" rešitve, ne pa nujno varnih.

Zato je danes najbolj uporabna definicija vibe codinga pravzaprav ta: prompt postane specifikacija. Ko to sprejmemo, se spremeni tudi definicija dobrega razvijalca. Prednost ni več v tem, da znaš na pamet sintakso, ampak v tem, da znaš postaviti jasen cilj, določiti merila uspeha, prepoznati napačen rezultat, zahtevati teste in agentu postaviti meje. V tem smislu vibe coding ne ukinja programiranja, ampak ga premika v disciplino vodenja, preverjanja in upravljanja tveganj. Sklad Menlo Ventures je v svojem poročilu decembra 2025 šel še dlje: kodiranje je označil kot prvi "killer use-case" generativne umetne inteligence v podjetjih, z okoli 4 milijardami dolarjev oddelčne porabe v letu 2025. Kar pomeni, da to ni več hobi – ampak popolnoma nova plast produktivnostne infrastrukture.

Vibe coding torej predstavlja fundamentalno spremembo v načinu, kako razmišljamo o razvoju programske opreme. Ni nadomestek za tradicionalno programiranje – je novo orodje v arzenalu, ki omogoča hitrejše eksperimentiranje, demokratizira dostop do ustvarjanja programske opreme in sprošča kreativnost.

Kot je zapisal Karpathy: "Najtoplejši novi programski jezik je angleščina." V dobi, ko lahko kdorkoli z jasno vizijo in pravilnimi orodji ustvari delujočo aplikacijo, se meje med idejo in implementacijo briše kot še nikoli prej.

Za podjetja, startupe in posameznike je sporočilo jasno: čas je za eksperimentiranje. Vibe coding ni prihodnost – je sedanjost.