Krepitev inovacijske zmogljivosti v zdravstvenih ustanovah

22. 06. 2026

Zdravstvene ustanove se danes soočajo z vse večjim pritiskom po učinkovitejšem delu, boljši organizaciji procesov in smiselni uporabi digitalnih rešitev. 

Spomladi 2026 so bili izvedeni številni intervjuji z različnimi predstavniki zdravstvenih ustanov: predstavniki vodstva, zdravstvenimi delavci, zdravniki ter zaposlenimi v podpornih službah in projektnih pisarnah. Intervjuji kažejo, da v zdravstvenih ustanovah obstaja prepoznana pripravljenost za uvajanje izboljšav. Te niso vezane samo na klinično delo, temveč tudi na podporno-operativne procese, ki pomembno vplivajo na kakovost dela, učinkovitost organizacije ter izkušnjo zaposlenih in pacientov.

Inoviranje v zdravstvu ni razumljeno zgolj kot uvajanje novih tehnologij. Pogosto gre za manjše, vendar zelo uporabne spremembe v vsakodnevnem delu: boljšo organizacijo procesov, jasnejše notranje dogovore, boljšo komunikacijo med službami, manj ročnega dela, učinkovitejšo uporabo obstoječih digitalnih rešitev in bolj strukturirano zbiranje predlogov zaposlenih. Sogovorniki izpostavljajo, da imajo zaposleni veliko praktičnega znanja o tem, kaj v sistemu ne deluje optimalno. Izziv pa ostaja, kako te ideje prepoznati, jih ovrednotiti in jih pripeljati do izvedbe.

Na podlagi intervjujev smo opredelili štiri glavna področja krepitve inovacijske zmogljivosti zdravstvenih ustanov: ljudje in kompetence, digitalno-operativno področje, sistemska integracija ter strategija in upravljanje. Ta področja se med seboj prepletajo. Dobra digitalna rešitev na primer ne more zaživeti brez ustreznih kompetenc zaposlenih, jasnega procesa odločanja, podpore vodstva in razumevanja, kako sprememba vpliva na celotno procesno verigo.

1. Ljudje in kompetence

V nekaterih ustanovah že obstajajo osnovni koraki za zbiranje idej in prepoznavanje potreb. Ponekod so določene tudi osebe, ki prevzamejo pobudo, jo preverijo in pomagajo pri naslednjih korakih. Opazen je premik v smeri spodbujanja zaposlenih, da ne opozorijo le na težavo, temveč razmišljajo tudi o možni rešitvi.

Po mnenju sogovornikov pomemben, a še ne dovolj izkoriščen potencial predstavljajo mlajši zaposleni. Ti so pogosto bolj digitalno pismeni in hitreje prepoznajo možnosti za poenostavitev dela.

Inovacijska zmogljivost ni vezana samo na klinični kader. Zaposleni v administraciji, podpornih službah, informacijskih oddelkih, financah, nabavi, projektnih pisarnah in drugih nekliničnih funkcijah pomembno vplivajo na to, kako hitro in kakovostno se lahko spremembe dejansko uvedejo. Med intervjuji se je pokazala tudi želja po večjem opolnomočenju tega kadra.

2. Digitalno in operativno področje

Večkrat je bila izpostavljena potreba po AI-orodjih, ki bi zaposlene razbremenila pri ponavljajočih se administrativnih in podporno-operativnih nalogah. Veliko prostora za izboljšave je tudi pri avtomatizaciji rutinskih nalog in boljši uporabi obstoječih informacijskih sistemov. Zaposleni pogosto ne potrebujejo nujno novega sistema, temveč boljšo povezavo med sistemi, jasnejša navodila, boljšo uporabniško podporo ali manj podvajanja vnosa podatkov.

Intervjuji so pokazali tudi izziv pri komunikaciji med uporabniki in informacijsko podporo. Zaposleni pogosto zelo dobro vedo, kaj jih pri delu ovira, težje pa svojo potrebo prevedejo v natančne funkcionalne zahteve. To pomeni, da potrebujejo več podpore pri argumentaciji in opisovanju problema: kaj ne deluje, kje nastaja zamuda, kdo je vključen, kakšna je posledica in kakšna rešitev bi bila uporabna.

Pri razvoju novih funkcionalnosti se je kot dobra praksa pokazal skupni nastop več oddelkov ali več ustanov pri iskanju rešitve.

3. Sistemska integracija

Pogosto omenjen je bil eKarton, kot del prihodnje digitalne podpore v zdravstvu. Intervjuvanci prepoznavajo njegov potencial, hkrati pa opozarjajo na potrebo po bolj strukturiranem prikazu podatkov. Smiselno bi bilo, da bi rešitev uporabnikom omogočala bolj individualno in strukturirano filtriranje informacij glede na njihove potrebe, vlogo in delovni proces. Ker gre za tekoči nacionalni razvojni projekt eKarton in enotni administrativni podatkovni model, se bodo njegove funkcionalnosti lahko podrobneje komentirale po zaključku razvoja.

Ob tem se odpira tudi vprašanje, kako bodo nove funkcionalnosti eKartona in uporabniški vmesniki predstavljeni zaposlenim v praksi. Klasična navodila pogosto niso dovolj, posebej kadar gre za rešitve, ki spreminjajo vsakodnevne delovne navade. Zato bi bil smiseln bolj interaktiven pristop k učenju uporabnikov: kratki spletni seminarji, praktični prikazi uporabe, uvajalni videi, predstavitve po posameznih funkcionalnostih in primeri iz realnih delovnih situacij. Pomembno je, da zaposleni rešitve ne le poznajo, temveč jih znajo in zmorejo uporabljati pri svojem delu.

Opozorilo se je tudi na vrzel po jasnejšem komuniciranju učinkov oziroma metrik vpliva. Učinkov digitalizacije ali organizacijske spremembe namreč ni mogoče presojati samo na ravni posameznega delovnega mesta. Pri spremembah je treba pogledati celotno procesno verigo. Rešitev lahko na eni točki procesa doda novo nalogo, vendar je njen skupni učinek še vedno pozitiven, če hkrati zmanjša delo drugje, prepreči napake, izboljša sledljivost, skrajša čakanje ali zmanjša potrebo po naknadnem usklajevanju.

4. Strategija in upravljanje

Potreba po bolj formalnem inovacijskem procesu je prisotna. Danes je uvajanje izboljšav pogosto odvisno od posameznikov: od njihove zavzetosti, vztrajnosti, položaja v organizaciji in sposobnosti, da idejo pripeljejo do odločevalcev. Tak pristop lahko prinese dobre rezultate, vendar je ranljiv, ker ni sistematičen in se težko prenaša med oddelki ali ustanovami.

Zdravstvene ustanove praviloma podpirajo aktivnosti, ki pomagajo pri povezovanju, učenju in uvajanju izboljšav. Vendar ob tem opozarjajo, da nove aktivnosti ne smejo postati dodatno administrativno breme. Če bi se uvajali certifikati, programske oznake, dodatni postopki ali druge oblike formalnega prepoznavanja inovacijskih aktivnosti, morajo biti zasnovani tako, da ustanovam pomagajo, ne pa da jim nalagajo dodatno poročanje brez vidne koristi.

Intervjuji kažejo tudi interes za vzpostavitev referenčnih lokacij, kjer bi se lahko testirale nove rešitve. Takšne lokacije bi lahko imele pomembno vlogo pri preverjanju uporabnosti, izvedljivosti in prenosljivosti rešitev v realno zdravstveno okolje. Pri tem ni ključno samo vprašanje, ali rešitev tehnično deluje, temveč tudi, ali se lahko vključi v obstoječe procese, ali jo zaposleni sprejmejo, ali ne poveča nepotrebnega dela in ali prinaša merljivo korist za ustanovo.

Koristen bi bil tudi repozitorij dobrih praks, ki ne bi opisoval samo uspešnih primerov, temveč tudi pogoje za izvedbo, potrebne integracije, vključene deležnike, najpogostejša tveganja in napake, ki so se pojavile pri uvajanju. Takšen repozitorij bi lahko pomagal ustanovam, da se učijo druga od druge in da novih rešitev ne uvajajo vedno od začetka.

Če povzamemo kratko, v zdravstvenih ustanovah obstaja veliko znanja, izkušenj in pripravljenosti za izboljšave. Ključni izziv ni pomanjkanje idej, temveč pomanjkanje sistematičnih poti, po katerih bi se lahko dobre prakse prepoznale, preverile, nadgradile in prenesle tudi v druga okolja.

Krepitev inovacijske zmogljivosti v zdravstvu ne more ostati naloga posamezne ustanove, oddelka ali projekta. Zahteva bolj načrtno povezovanje vseh deležnikov, ki lahko prispevajo k razvoju, testiranju in uvajanju uporabnih rešitev v prakso. Zato Tehnološki park Ljubljana že prevzema aktivnejšo povezovalno vlogo: pri odpiranju dialoga med zdravstvenimi ustanovami, podjetji, raziskovalnimi organizacijami, podpornim okoljem in sistemskimi deležniki ter pri prepoznavanju priložnosti, kjer lahko dobre ideje prerastejo v konkretne rešitve.

Če tudi v vaši organizaciji prepoznavate dobro prakso, konkreten procesni izziv ali potrebo, ki bi jo bilo smiselno nasloviti skupaj z drugimi deležniki, vas vabimo, da se povežete z nami. Tehnološki park Ljubljana bo v prihodnjih mesecih odpiral prostor za poletne co-creation aktivnosti, izmenjavo dobrih praks in nadgradnjo platforme Zdravje Plus.

Za več informacij se lahko obrnete na Moniko Cvetkov, dr., LifeScience & Health Innovation System Coordinator: monika.cvetkov@tp-lj.si.

Intervjuji so bili izvedeni v okviru projekta CO-PATH: Co-creation PATH for responsible health innovation, financiranega v sklopu projekta REINFORCING, program HORIZON WIDERA.